Dobila vizo. Čeprav sva bila prva na konzulatu, sva bila primorana čakati na vizo 1h, ker gredo po številkah in ne kot prejšnji dan po času prihoda. Ampak skoraj vsem se nariše nasmeh na obraz, ko zapuščajo okenček s težko pridobljenim štempljem in vizo in seveda se je tudi nama. Še en poslovilni laap in pot pod noge, na lokalni bus (dober bus) do Udon Thani. S tem sva mislila, da sva zaključila s kipi, ampak… Na meji ob izhodu hočejo overtime fee za carino, 10.000 kip/osebo. Resno? Isto kot za avtobus, ko pri zadnjih dveh urah odhoda zraste cena iz 22.000 na 24.000 kip. No, ampak po vseh kolobocijah sva pa le prišla na Tajsko. Tu na srečo samo pregledajo vizo, pošljejo prtljago čez rentgen in to je to. Ti pa porinejo v roke en listek, kjer piše, da naj bi jim javljal vsakokratno spremembo prebivališča, sicer sledi kazen. Verjetno še niso slišali za popotniške počitnice?!
Še nekaj moram napisati o prometu v Laosu, preden zaključimo z Laosom. Imajo poseben sistem semaforjev (kadar jih sploh imajo). In sicer ni tako kot pri nas, ko se vklopi zelena na obeh straneh ceste in potem na sekajoči cesti enako. Tukaj gre stvar v krogu in ima zeleno luč največkrat samo en krak. Torej zeleno imajo tako nastavljeno, da ni potrebno nikomur nikogar čakati, ko imaš zeleno luč. Edino pešci imajo stalno rdečo. Vsaj midva nisva videla nobene zelene 🙂
Sedaj pa malo po Udon Thaniju, jutri pa let v Chiang Mai. Vsekakor pa se boljši standard že pozna. Avtocesta, ne trese in premetava, osvetljena cesta, založene bencinske. Skoraj kot doma, le da se vozimo po levi.
