Nekoč glavo mesto mogočnega kraljestva Siam (14.-18. stoletje), ki je bilo v nekem obdobju tudi združeno z Sukhothajem. Mesto Ayutthaya se smatra za neke vrste predhodnika Bangkoka. O tem obdobju sedaj pričajo številni ostanki templjev in pagod. Stil je drugačen kot v Sukhothaju, pa tudi templji so bolj ohranjeni oz. obnovljeni. Tukaj zgodovinski del ni izven sedanjega mesta, ampak kar v samem centru mesta. So pa razdalje za peš hodit naokoli kar velike, tako da se splača najeti kolo. Stari del mesta ima zanimivo lokacijo, saj je pravzaprav otok. Z vseh strani je namreč obdan z reko. Midva sva si ogledala vse pomembnejše templje. Nekaj s kolesom, nekaj med izletom z ladjico, ki se ustavi tudi ob treh mogočnih ostankih iz zgodovine.
Izkušnjo polepšajo jezerca in zelenje med templji. Sredi mesta je pravzaprav hkrati z ostanki tudi velik zelen park, kjer se lahko sprostiš od hrupa in opazuješ ptice.
Preostanek mesta ni ne vem kaj. Po mestu se potika kar nekaj zapuščenih psov, ki se jim je najbolje izogibati. Ulice so ponoči osvetljene bolj na pol. Dogajanja je nekaj malega v barih v bližini hostlov. Brez ostankov starega mesta se tukaj ne bi bilo vredno ustavljati.
Za hrano naju je najbolj opevana restavracija Lonelya planeta malo razočarala, sva pa zato na tržnici (ki ni v Lonelyu – nasproti Mahathat templja) uspela poizkusiti kar nekaj novih slaščic. Tudi najboljša juhica v mestu (kjer si lahko izbiraš tip rezancev) je bila zelo dobra. Je pa na tem delu Tajske zelo težko dobiti nek spodoben smoothie. Vse prepogosto je to bolj redek sok ali zmrzlina namesto gostega sadnega napitka. V Malakor cafeju sva sicer dobila kar dober približek, tokrat lubenice in kivija za spremembo.
Obiskala sva tudi floating market (tržnico na vodi), ki je sicer lepo urejena, a namenjena pretežno turistom. Gre pa za plavajoče splave povezane z mostički.
Prigoda: za ogled templja izven otoka sva morala prečiti most, ki na mapi sicer izgleda večji, a ne toliko kot se je izkazal. Če sva potiskala pedala čez most po dvopasovnici naju je na drugi strani pričakala 6 pasovnica (če upoštevamo odstavni pas in pas za zavijanje) z ogromnim križiščem. Nič kaj prijeten občutek biti sredi 6 pasovnice s kolesom. Seveda sva šla na levi rob cestišča (Tajci vozijo po levi) in našla “normalno” cesto, do katere sva potem vozila kar v kontra smeri prometa (tu je navada da lahko voziš v kontra smer po robu cestišča). Sredi mostu sva sicer že po poti opazila, da obstaja še ena cesta po sredini mostu. Kasneje se je izkazalo, da gre za enopasovnico, po kateri sva se tudi vrnila nazaj v staro mesto.
Po 3 dneh Ayutthaye sedaj zapuščava sever Tajske in greva na jug na morje.
