Mont Sainte Odile, Rosheim, Obernai, Mittelbergheim. Pa pojdimo po vrsti.
Mont Sainte Odile. Samostan na vrhu hriba, ki najbolj navduši s svojim razgledom na okolico vse do Strasbourga vključno z njegovo veličastno katedralo. Prostor, kjer se lahko v miru posvetite sebi in meditirate.
Rosheim. Mestece, ki samo po sebi ni nič posebnega (a je še vedno lepo), ima pa eno najstarejših ohranjenih romanskih hiš in dvoje vrat v mesto.
Obernai. Luštno mesto s karakteristično Alzaško arhitekturo. Všečno.
Mittelbergheim. Mestece z veliko vinskimi kletmi, a vse izgledajo zaprte, temu ni tako. Potrkaš, poiščeš koga, ali delno vstopiš, da zacinglja zvonec in že se znajdeš na degustaciji vin. Prvo klet (Brandner) smo tako obiskali bolj po naključju, ker sta bila na degustaciji že dva Američana. Da je bilo vse skupaj bolj pristno, nam je stregla stara tetka, ki že 66 let nataka vino gostom. Roka se ji je že malo tresla in ko je morala po novo flašo smo se spraševali ali bo sploh zmogla. Francozi baje po vsaki degustaciji vzamejo najmanj 3 steklenice, če je vino tako-tako, sicer pa 6 ali več. Nam vino ni bilo preveč všeč, tako da smo vzeli eno flašo. Druga klet (Rieffel) je bila boljša. Sicer ni bilo stare tete, zato pa je vino lepše steklo po grlu in gospod je znal bolje predstaviti svoja vina. Zanimivo je, da tukaj poznajo suhe muškate in ne sladkih kot pri nas. Imajo pa zato sladki pinot. Poleg tega imajo še sivi pinot, beli pinot, gewurztraminer (mutacija traminca), rizling in penine. Ne manjkajo pa tudi likerji in žganje oz. voda življenja (eau de vie) po francosko.
