V naslednjih dveh dnevih smo se več ali manj potepali in izkoristili lepo vreme. V soboto zjutraj smo si na hitro ogledali še tržnico. Ta se deli na dva dela – arabski in francoski. Prva je bolj glasna in živahna, malo cenejša, druga malo bolj lična in umirjena. Na obeh se najdejo sadje, zelenjava, sveže začimbe, rože, tudi marsikaj kar pri nas ni tako lahko dobiti (rabarbara, komarček…).
Chateau du Haut-Koenigsburg. Če se kdo sprašuje, ali je to nemško ime, naj omenim, da je bila Alzacija parkrat v zgodovini pod Nemčijo, čeprav se imajo prebivalci za Francoze. Skratka, gre se za dobro obnovljeni srednjeveški grad na 757 m višine, ki nam zagotavlja dober razgled vse tja do Črnega gozda (Schwarzwald). Zanimivo je to, da je imel grad prej elektriko kot mesto pod njim in so za obnovo uporabljali za tiste čase (1900-1908) najnovejšo tehnologijo. Ogled priporočam.
Ribeauville. Še ena vasica v klasičnem alzaškem slogu, mešanici nemškega in francoskega vpliva. Kar je zanimivo je to, da ima v Alzaciji praktično vsaka vas tudi svoje staro jedro. Pri nas to ponavadi velja le za večja mesta.
Riquewihr. Podobna, a vendar lepša kot prejšnja. Med vožnjo med enim in drugim krajem lahko vidimo, zakaj je Alzacija vinska regija. Po poti se namreč povsod naokoli razprostirajo vinogradi, kjer prevladuje trte belih sort vina. Črnega imajo samo za okras in se z njim tudi ne hvalijo. Tu smo se ustavili pri kleti Dopff in degustirali vina. Imajo sistem, da če kupiš za manj kot 20 € plačaš degustacijo 6 € na osebo, sicer pa nič. Mene nekako niso uspeli navdušiti, vendar možno, da zato, ker prodajalka ni bila najbolj dovzetna za moje namige, kakšna vina so mi všeč. Še najbolj me je prepričala njihova penina brez žvepla. Zato pa so prepričali kolegico s svojo penino (cremant po francosko) in vini.
Kayserberg. Edina vasica od obiskanih skozi katero teče reka. Prav tako lep kot ostali zgoraj.
