Malo mestece z mostom čez Nam Ou (Nam pomeni voda, reka), ki se skriva v osrčju narave in ponuja hude razglede. Izlet je vseboval panoramsko vožnjo v ozkem čolničku po reki navzgor, ogled vasi, ogled jame, obisk razgledne točke in obisk slapu. Vožnja ponuja razgled na okoliške hribe, reko in gozd, vmes pa še kaka vas, bivoli, čolnički. Vas je bila tokrat modernejša, imajo elektriko, boljše zaprte hiše. Jama oz. vse tukajšnje jame so brez osvetljave. Naša je bila bolj tunel kot jama. Kapnika ravno 2 za okus, ostalo skala. Tudi če bi izpustili…
Razgled pa je druga štorija. Kljub precej strmemu vzponu in skoraj plezanju na koncu, nas ni pustil na cedilu. Čudovit razgled na dolino in reko (zgoraj sicer slika iz čolna).
Na poti nazaj smo se ustavili še v eni vasi od koder je približno ura hoje do slapa. Če na začetku še poskušaš ostati suh, moraš slej kot prej zabresti v vodo, ker druge poti ni. Pot je lepa, pelje čez polja in potem ob potoku, ki že vmes ponuja manjše slapove. Na koncu te pričaka lušten slap, z malim bazenčkom v katerem se lahko okopaš. Kosilo seveda zopet sticky rice. Zraven pa zelenjava , laab in jajca.
Ostali so imeli še enourni spust po reki s kajaki, medtem ko sva jih midva spremljala kar iz čolna. Reka je mirna, temu primerno tudi oprema slabša kot na Nam Ha reki (brez čelad, plastični kajaki, slabša vesla). Še lokalna večerja in naslednji dan v Luan Prabang, kulturno prestolnico Laosa. Vožnja od katere ti rit omravljinči od tresenja levo, desno, gor, dol in ponovi. Na trenutke pa kot da bi imel štemarco pod sedežom, al pa bi kdo z macolo udarjal po sedežu. Človek se sprašuje kako to, da jim minibusi ne razpadajo oz. koliko vzdrževanja to potrebuje?!? Če koga zanima minibusi so večinoma Toyote, motorji pa Honde. No, ritnice bodo sedaj imele par dni počitka…
