Še en dan sva podaljšala v Luang Prabangu, da se naspiva in malo splanirava pot po Tajski, ki je bila bolj kot ne temna luknja. Sedaj se je malo zjasnilo in je plan da dobiva tranzitno vizo v Vientianu, prečkava mejo in greva proti Chang Maju ter potem dol vse do otokov.
Sedaj pa pot. Moram zopet kaj napisat. Kot povsod si je potrebno prej kupit vozovnice ali vsaj ugotovit kako do postaje in po kakšni približno ceni. Neverjetno je kako ti v agencijah lažejo v obraz, ne da bi trznili, o tem kolikšna je uradna cena lokalnega busa. Cena je namreč 105.000, oni pa vsi rečejo 130.000. Ponujajo pa sami 120 minibus, 130 se neki pa VIP s kosilom 150. Na koncu se sicer da zmenit za 115, tako da si nekje tam tam, kot če bi sam jemal tuk tuk do postaje. Ampak to laganje mi vseeno kar ne gre v račun. V Laosu je sicer neprimerno manj prometa napram Vietnamu. Pa vsaj na avtobusnih postajah je ponavadi navedena uradna cena.Prevoz sam pa je še vedno živce požirajoč. Ob 8.30 naj bi naju pobrali, poberejo 8.45. Pridemo na avtobusno, minibus poln (en sedež prost), mi pa kar čakamo in čakamo. Kaj čakamo, nihče ne ve. Namesto ob predvidenih 9h, štartamo ob 9.45. Vmes se čisto nič ne spremeni, ni nas več in tudi voznik nič pametnega ne počne. Potem pa voznik vozi takooo počasi, ene 30km/h. Cesta lepa, a mi se cjazimo. V hrib vozi ravno toliko, da ne crkne kombi. Pa ne, da ne potegne, ker parkrat mu to uspe, ko prehiteva pa tudi sicer je minibus precej nov.
Pavza za stranišče sredi ničesar, ob cesti. Mimo se vozijo druga vozila, skrit se ne moreš skoraj nikamor, tako da se težko sprostiš in opraviš svoje.
Potem pa še pavza za kosilo pol ure, ki zgleda bolj pobiranje provizije. Voznik ne je, hrana pa je precej tak, tak (higiena, izbira ipd.) Cene pa niso ravno vaške. Pa samo eno urico smo od cilja. Na cilj pridemo 7h kasneje in skupaj prevozimo 168km. Kje je tukaj računica?? Da se pa prevoziti pot po novi cesti v 2,5h. Po stari pa tudi trdijo, da traja 4-6h.
Da pa ne bo samo slabo. Pokrajina na poti je zelo lepa. Hribi, polja, vasice, riž. Vsake toliko si zaželiš, da bi se lahko ustavili in se razgledali.
